Dejavnosti ENGLISH

Okupacija Slovenije in izgon Slovencev

Leta 1941 je bilo slovensko ozemlje okupirano in razkosano med tri tuje države. Največji del je okupirala nacistična Nemčija, ki je začela tudi najbolj temeljito etnično čiščenje in si zadala nalogo, da napravi velik del Slovenije nemško. V okvir teh Hitlerjevih načrtov sta sodila tudi izgon Slovencev in naselitev kočevskih in drugih Nemcev.

Okupatorji so z okupiranih ozemelj v letih 1941 - 1945 izgnali 63.000 Slovencev, in to največ v nemška izgnanska taborišča, kar 45.000, na Hrvaško 10.000, v Srbijo 7500, okoli 17.000 Slovencev pa je pobegnilo pred izgonom v Ljubljansko pokrajino in drugam.

Nemški, italijanski in madžarski okupatorji so odgnali veliko Slovencev tudi v koncentracijska taborišča in zapore.

Po koncu druge svetovne vojne so se preživeli izgnanci vrnili na opustošene in izropane domove.

Slovenski izgnanci in nekatere druge žrtve vojnega nasilja niso dobili nobenega zdravstvenega, socialnega in pokojninskega varstva, niti niso imeli statusa žrtev vojnega nasilja.

Starši še živih izgnancev so se večkrat obračali na državne organe nekdanje države in neposredno na Nemčijo z zahtevami po vojnih odškodninah. Oboji so se izgovarjali, da posameznikom odškodnin ne bodo izplačevali, in so dobljeno vojno odškodnino in ugodna posojila iz tega naslova vložili v slovensko gospodarstvo, za devizno likvidnost in v druge znane namene. ZR Nemčija je od zahtevane vojne odškodnine plačala le 2 odstotka zahtevane vsote in se izgovarjala, da ni sama pravna naslednica tretjega rajha, ker da obstaja tudi NDR.

Zato ni naklučje, da smo Slovenci po padcu berlinskega zidu (1989) in združitvi Nemčij med prvimi začeli zahtevati vojno odškodnino in od zveznih organov nekdanje države pridobili tudi podatke o zahtevani in dobljeni vojni odškodnini. pri tem je veliko pomagal Rdeči križ.

Na podlagi teh podatkov je bilo uveljavljeno stališče, potrjeno tudi v 33. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, da se mora ustanoviti sklad za poplačilo vojne odškodnine in del sredstev od kupnin preusmeriti v ta sklad.

Ustanovitev Društva izgnancev Slovenije

Že v letu nastajanja samostojne Slovenije, 9. junija 1991, se je zbralo na gradu Rajhenburg  ( Brestanica pri Krškem ) okrog 8000 slovenskih izgnancev in ustanovili so Društvo izgnancev Slovenije 1941 - 1945.

Grad Rajhenburg je bil leta 1941 eno največjih zbirnih taborišč v Evropi; skozenj je šlo na trnovo pot izgnanstva okoli 45.000 Slovencev, zato je bilo ustanovljeno zborovanje prav na tem gradu, v simboličen spomin in opomin na tragedijo izgnanstva.

Od 63.000 med vojno izgnanih Slovencev jih je danes živih samo še okoli 18.000. Veliko je umrlo tudi tistih, ki so se izgonu izognili s pobegom.

Organiziranost slovenskih izgnancev in pobeglih pred izgonom

Slovenski izgnanci so organizirani v 83 krajevnih organizacijah Društva izgnancev Slovenije.

Društvo izgnancev Slovenije ima svoj statut, krajevne organizacije DIS pa pravila za delovanje.

Najvišji organ društva je skupščina Društva izgnancev Slovenije 1941 - 1945. Na skupščini se najmanj enkrat na leto zberejo delegati krajevnih organizacij. Skupščina sprejema program dela in finančni načrt, ter odloča o vseh pomembnih vprašanjih za celotno organizacijo.

Vsaka štiri leta na skupščini Društva izgnancev Slovenije izvolijo predsednika, podpredsednika in Izvršni odbor Društva izgnancev Slovenije 1941 - 1945.

Izvršni odbor DIS ima pet komisij.

Izvršni odbor DIS se sestaja po potrebi, najmanj pa enkrat na mesec.

Sedež izvršnega odbora Društva izgnancev Slovenije je v Ljubljani, Komenskega ul. 7. Člani DIS in druge zainteresirane žrtve vojnega nasilja lahko na sedežu DIS dobijo potrebne informacije vsak ponedeljek, sredo in petek od 8 - 12 ure in po telefonu (01) 434-48-80 in 431-00-44. Na sedežu DIS je tudi telefaks (01) 434-48-80.

Prizadevanje DIS za ohranjanje zgodovinskega spomina in uveljavljanje pravic

Slovence so izgnali iz spodnje Štajerske, Obsotelja, Posavja in severne Dolenjske že do jeseni 1941, zato se ti ljudje niso mogli množično vključiti v narodno osvobodilni boj, in v zakonih sprejetih, po drugi svetovni vojni, niso bili uvrščeni med žrtve vojnega nasilja. Zgodovinsko dejstvo in resnica pa je, da so bili slovenski izgnanci prve množične civilne žrtve nacizma.

Po združitvi Nemčij in osamosvojitvi Slovenije so slovenski izgnanci začeli terjati, da se krivica popravi.

Napisano je bilo nešteto pisem in peticij z zahtevami naslovljenimi na vladne in državne organe, na slovenski parlament in na organe nemške države.

Za ohranjanje zgodovinskega spomina in uveljavljanje pravic slovenskih izgnancev in drugih zainteresiranih žrtev vojnega nasilja je začel izhajati časopis Vestnik DIS, izdan je bil zbornik Izgnanci in napisana knjiga Nekaj o vojni škodi in pravicah - zgodovinska, pravna in humanitarna dejstva ter več drugih brošur.

Vsa zbrana gradiva so lahko služila pristojnim ministrstvom, vladi RS in Državnemu zboru pri oblikovanju politike in zakonodaje v zvezi z nerešenimi vprašanji statusa in vojnih odškodnin. Žal pa so bili argumenti DIS premalo uporabljeni in upoštevani.