Društvo izgnancev Slovenije

DruštvoPravni aktiDejavnostiSkupščine ObvestilaVestnikPublikacijePovezaveFoto arhivInformacijski center

Dejavnosti

Podpis listine o nameri o sodelovanju pri obnovi zbirnega taborišča za izgon Slovencev – grajskih hlevov v Brestanici

V četrtek 12. oktobra 2006 je na sedežu društva, na Komenskega ulici 7 v Ljubljani, potekal slovesen podpis listine o nameri za sodelovanje pri nadaljnjem obnavljanju največjega zbirnega taborišča za izgon Slovencev, nekdanjih hlevov in konjušnic pri gradu Rajhenburg v Brestanici pri Krškem. Podpisa se je udeležilo 23 županov občin ali njihovih namestnikov ter pedstavniki krajevnih organizacij DiS iz teh občin. Podpisa listine o nameri so se udeležili predstavniki naslednjih občin: Celje, Domžale, Ig, Izola, Kamnik, Kočevje, Komen, Logatec, Lukovica, Medvode, Mengeš, Moravče, Ormož, Piran, Preddvor, Ravne na Koroškem, Ruše, Slovenske Konjice, Šentjernej, Škofja Loka, Škofljica, Trbovlje in Trebnje.

Rajhenburški hlevi
Stanje Rajhenburških hlevov 18. februarja 2005.

Društvo izgnancev Slovenije si vse od ustanovitve pred 15 leti prizadeva za ohranjanje zgodovinskega spomina na genocidno politiko do Slovencev med drugo svetovno vojno in na izgon Slovencev kot najokrutnejšo obliko te politike. V ta namen društvo zbira spomine in pričevanja slovenskih izgnancev in beguncev, odkriva spominska obeležja in skrbi za muzejske zbirke ter pripravlja stalne in občasne razstave.

Rajhenburški hlevi
Po obnovi strehe in fasad, oktober 2006.

V okviru letošnje ga obeleževanja 60. obletnice vrnitve iz izgnanstva in begunstva si je društvo zelo prizadevalo za zaustavitev propadanja nekdanjih hlevov pri gradu Rajhenburg v Brestanici, skozi katerega je šlo v izgon 63.000 Slovencev.
Vodstvo društva se je uspelo dogovoriti s škofijskim ordinariatom v Mariboru, ki je lastnik dela hlevov, za najem tega spominskega objekta za dobo 99 let. Pogodbo o najemu je društvo podpisalo z mariborsko škofijo že leta 2004, nato pa začelo urejati vse potrebne formalnosti za začetek obnovitvenih del. Streha in del ostrešja sta tako že v celoti prenovljena. Okrepljeni pa so tudi nosilni zidovi.

Za pokrivanje stroškov doslej opravljenih del je DiS v letih  2004 in 2005 zbiral sredstva med člani Društva in od nekaterih občin. Tako je bilo zbranih 19.000.000,00 Sit. Za kritje dela stroškov za obnovo je Ministrstvo za kulturo RS prispevalo 2.300.000,00 Sit.

Januarja 2006 se je DiS javil na razpis Ministrstva za kulturo RS in uspel pridobiti za nadaljnjo obnovo hlevov 13.000.000,00 Sit. Tako je meseca avgusta in septembra letos potekala obnova fasade objekta, izkop drenaže in ureditev odvodnjavanja meteornih vod. Prav tako pritrditev strelovoda.

Del potrebnega denarja za pripravo projektne dokumentacije in za obnovo pogradov ter druge opreme, ki bo prikazovala stanje med vojno, pa je društvo pridobili z uspešno prijavo na projekt Kultura 2000 Evropske komisije.

Okupacija Slovenije in izgon Slovencev

Leta 1941 je bilo slovensko ozemlje okupirano in razkosano med tri tuje države. Največji del je okupirala nacistična Nemčija, ki je začela tudi najbolj temeljito etnično čiščenje in si zadala nalogo, da napravi velik del Slovenije nemško. V okvir teh Hitlerjevih načrtov sta sodila tudi izgon Slovencev in naselitev kočevskih in drugih Nemcev.

Okupatorji so z okupiranih ozemelj v letih 1941 - 1945 izgnali 63.000 Slovencev, in to največ v nemška izgnanska taborišča, kar 45.000, na Hrvaško 10.000, v Srbijo 7500, okoli 17.000 Slovencev pa je pobegnilo pred izgonom v Ljubljansko pokrajino in drugam.

Nemški, italijanski in madžarski okupatorji so odgnali veliko Slovencev tudi v koncentracijska taborišča in zapore.

Po koncu druge svetovne vojne so se preživeli izgnanci vrnili na opustošene in izropane domove.

Slovenski izgnanci in nekatere druge žrtve vojnega nasilja niso dobili nobenega zdravstvenega, socialnega in pokojninskega varstva, niti niso imeli statusa žrtev vojnega nasilja.

Starši še živih izgnancev so se večkrat obračali na državne organe nekdanje države in neposredno na Nemčijo z zahtevami po vojnih odškodninah. Oboji so se izgovarjali, da posameznikom odškodnin ne bodo izplačevali, in so dobljeno vojno odškodnino in ugodna posojila iz tega naslova vložili v slovensko gospodarstvo, za devizno likvidnost in v druge znane namene. ZR Nemčija je od zahtevane vojne odškodnine plačala le 2 odstotka zahtevane vsote in se izgovarjala, da ni sama pravna naslednica tretjega rajha, ker da obstaja tudi NDR.

Zato ni naklučje, da smo Slovenci po padcu berlinskega zidu (1989) in združitvi Nemčij med prvimi začeli zahtevati vojno odškodnino in od zveznih organov nekdanje države pridobili tudi podatke o zahtevani in dobljeni vojni odškodnini. pri tem je veliko pomagal Rdeči križ.

Na podlagi teh podatkov je bilo uveljavljeno stališče, potrjeno tudi v 33. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, da se mora ustanoviti sklad za poplačilo vojne odškodnine in del sredstev od kupnin preusmeriti v ta sklad.

 

Ustanovitev Društva izgnancev Slovenije

Že v letu nastajanja samostojne Slovenije, 9. junija 1991, se je zbralo na gradu Rajhenburg  ( Brestanica pri Krškem ) okrog 8000 slovenskih izgnancev in ustanovili so Društvo izgnancev Slovenije 1941 - 1945.

Grad Rajhenburg je bil leta 1941 eno največjih zbirnih taborišč v Evropi; skozenj je šlo na trnovo pot izgnanstva okoli 45.000 Slovencev, zato je bilo ustanovljeno zborovanje prav na tem gradu, v simboličen spomin in opomin na tragedijo izgnanstva.

Od 63.000 med vojno izgnanih Slovencev jih je danes živih samo še okoli 18.000. Veliko je umrlo tudi tistih, ki so se izgonu izognili s pobegom.

Organiziranost slovenskih izgnancev in pobeglih pred izgonom

Slovenski izgnanci so organizirani v 83 krajevnih organizacijah Društva izgnancev Slovenije. Društvo izgnancev Slovenije ima svoj statut, krajevne organizacije DIS pa pravila za delovanje.

Najvišji organ društva je skupščina Društva izgnancev Slovenije 1941 - 1945. Na skupščini se najmanj enkrat na leto zberejo delegati krajevnih organizacij. Skupščina sprejema program dela in finančni načrt, ter odloča o vseh pomembnih vprašanjih za celotno organizacijo.

Vsaka štiri leta na skupščini Društva izgnancev Slovenije izvolijo predsednika, podpredsednika in Izvršni odbor Društva izgnancev Slovenije 1941 - 1945.

Izvršni odbor DIS ima pet komisij.

Izvršni odbor DIS se sestaja po potrebi, najmanj pa enkrat na mesec.

Sedež izvršnega odbora Društva izgnancev Slovenije je v Ljubljani, Komenskega ul. 7. Člani DIS in druge zainteresirane žrtve vojnega nasilja lahko na sedežu DIS dobijo potrebne informacije vsak ponedeljek, sredo in petek od 8 - 12 ure in po telefonu (01) 434-48-80 in 431-00-44. Na sedežu DIS je tudi telefaks (01) 434-48-80.

Prizadevanje DIS za ohranjanje zgodovinskega spomina in uveljavljanje pravic

Slovence so izgnali iz spodnje Štajerske, Obsotelja, Posavja in severne Dolenjske že do jeseni 1941, zato se ti ljudje niso mogli množično vključiti v narodno osvobodilni boj, in v zakonih sprejetih, po drugi svetovni vojni, niso bili uvrščeni med žrtve vojnega nasilja. Zgodovinsko dejstvo in resnica pa je, da so bili slovenski izgnanci prve množične civilne žrtve nacizma.

Po združitvi Nemčij in osamosvojitvi Slovenije so slovenski izgnanci začeli terjati, da se krivica popravi.

Napisano je bilo nešteto pisem in peticij z zahtevami naslovljenimi na vladne in državne organe, na slovenski parlament in na organe nemške države.

Za ohranjanje zgodovinskega spomina in uveljavljanje pravic slovenskih izgnancev in drugih zainteresiranih žrtev vojnega nasilja je začel izhajati časopis Vestnik DIS, izdan je bil zbornik Izgnanci in napisana knjiga Nekaj o vojni škodi in pravicah - zgodovinska, pravna in humanitarna dejstva ter več drugih brošur.

Vsa zbrana gradiva so lahko služila pristojnim ministrstvom, vladi RS in Državnemu zboru pri oblikovanju politike in zakonodaje v zvezi z nerešenimi vprašanji statusa in vojnih odškodnin. Žal pa so bili argumenti DIS premalo uporabljeni in upoštevani.

Pobude, zahteve in že uveljavljene pravice

  •  V letih 1991 in 1992 je Društvo izgnancev Slovenije, na podlagi zbranih podatkov, v   letih 1989 in 1990 dokazalo, da se je družbena lastnina obogatila z dobljenim delom 
    odškodnine in ugodnimi posojili. Zato izgnanci niso dovolili, da bi se privatiziralo 
    in razprodalo družbeno premoženje, ustvarjeno in dokapitalizirano s sredstvi vojne    
    odškodnine       
  •  Doseženo je bilo, da je bil 11. 11. 1999 sprejet 33. člen Zakona o lastninskem  
     preoblikovanju podjetij, ki uzakonja ustanovitev Sklada za poplačilo vojne odškodnine.
  •  Društvo izgnancev Slovenije je bilo med pobudniki, da se ustanovi Komisija vlade RS   za obravnavo vojne škode. Ta komisija je bila ustanovljena 1. oktobra 1992.
  •  Vse leto 1993 se je Društvo izgnancev prizadevalo za priznanje statusa žrtve vojnega      nasilja tudi za slovenske izgnance 1941 - 1945 in se zavzemalo, da se v zakonu o civilnih žrtvah vojnega nasilja doseže posebno zdravstveno, socialno in pokojninsko varstvo za žrtve nacizma in fašizma.
  •  V DIS marca 1993 napišejo prve Teze za Zakon o vojni odškodnini zaradi izgona, izgube  življenja, poškodovanega zdravja, odvzete prostosti in premoženja.

V teh tezah so bile opredeljene zahteve za štiri vrste odškodnin:

  • odškodnino zaradi prisilnega izgona, zaradi fizičnega in psihičnega trpljenja in uničeno kvaliteto življenja
  • dosmrtno mesečno rento zaradi odvzete prostosti
  • odškodnino zaradi izgube življenja svojcev in
  • odškodnino za odvzeto in uničeno premično in nepremično premoženje.

Tudi na podlagi zbranih podatkov in zahtev izgnancev vlada RS junija 1993 obravnava poročilo o odprtih vprašanjih vojne škode in poročilo pošlje v Državni zbor RS.

Državni zbor 9. februarja 1994 obravnava poročilo o odprtih vprašanjih vojnih odškodnin in sprejme 20 sklepov. Z njimi je bilo vladi RS naloženo, da mora pripraviti celovito oceno vojne odškodnine in izoblikuje zahtevek REpublike Slovenije do Nemčije

Od 13. do 15. marca 1994 je bilo v Lizboni zasedanje konference svetovne federacije veteranov. Na njem je bila na pobudo aktivnih članov DIS sprejeta dopolnitev resolucije št. 27, s katero je konferenca od držav Srednje in Vzhodne Evrope zahtevala, da v svoji zakonodaji uredijo pravice za tiste žrtve vojnega nasilja, ki so bile posebnost v posameznih državah, kot so bili izgnanci in taboriščniki, ukradeni otroci, ki jih sedanja zakonodaja ni zajela.

  • V letu 1995 sta bila sprejeta dva zakona pomembna za uresničevanje pravic prvih množičnih žrtev vojnega nasilja. V 7. členu Zakona o uporabi sredstev, pridobljenih iz naslova kupnine in na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij je bilo določeno, da se za plačilo vojne odškodnine nameni 8,5 odstotka kupnine. (Uradni list RS, št. 45, 4 avgust 1995)
  • Državni zbor RS je 17. oktobra 1995 sprejel Zakon o žrtvah vojnega nasilja, ki daje po 8. členu upravičencem naslednje pravice: zdravstveno varstvo, zdravniško in klimatsko zdravljenje, povračilo potnih stroškov, priznanje pokojninske dobe, pravico do pokojnine pod ugodnimi pogoji, pravico do vojne odškodnine po posebnem zakonu, dosmrtno mesečno rento in prednost pri dodelitvi socialnega stanovanja.


Simbolična dosmrtna renta znaša za taboriščnike koncentracijskih taborišč in zapornike 300 tolarjev, za izgnance in internirance 200 tolarjev, za delovne deportirance in pobegle pred izgonom in nasiljem 120 tolarjev za vsak mesec nasilja. Zakon o žrtvah vojnega nasilja je bil že večkrat dopolnjen. (Glej uradni list RS št. 63/95, št. 8/96, št. 43/99)

Na Ministrstvu za ekonomske  odnose in razvoj so februarja 1995 tudi na pobudo DIS oblikovali Predlog zakona o skladu za poplačilo vojne odškodnine in ga po nekaj dopolnitvah poslali v obravnavo v državni zbor. Prva obravnava tega zakona v DZ je bila 19. julija 1995. Državni zbor je ob prvi obravnavi sprejel vse predloge, ki jih je pripravila komisija za socialna vprašanja in odškodnino pri DIS 28. marca 1995 in Medresorska komisija vlade RS za obravnavo vojne škode 31. marca 1995 ter potrdil Upravni odbor DIS na seji 25. marca 1996.

V pristojnih ministrstvih so naredili v treh letih kar nekaj variant predloga Zakona o skladu za poplačilo vojne odškodnine. DIS je k vsem predlogom teh variant zakona dal pismene amandmaje z obrazložitvijo.

Vlada RS je šele na seji 17. junija 1999 sprejela predlog zakona o skladu za poplačilo vojne odškodnine in ga poslala za drugo obravnavo v Državni zbor. Društvo izgnancev Slovenije se z zadnjo varianto zakona ni strinjalo in je o tem predsednika DZ in vodje poslanskih skupin pismeno opozorilo.

V letu 2000 bo minilo 55 let od vrnitve slovenskih izgnancev na svoje domove.

V vseh organizacijah Društva izgnancev Slovenije 1941-1945 bodo prireditve in srečanja v spomin na vrnitev iz izgnanstva in zmago nad nacizmom in fašizmom.

Obvestila

Obvestilo članom DIS
18. december 2018

Obveščamo vas, da bomo tudi v letu 2019 organizirali izlet v kraje izgnanstva in obisk pokopališč umrlih izgnancev med drugo svetovno vojno.

Več »

Sporočilo za javnost iz Skupščine Društva izgnancev Slovenije 1941–1945, 29. september 2018
18. december 2018

Slovenski izgnanci in begunci smo kot žive priče strahot in nasilja, ki so jih izvajali fašisti in nacisti, ogorčeni, da se v Evropi in pri nas ponovno pojavljajo gibanja fašizma in nacizma. Priča smo poizkusom spreminjanja zgodovine druge svetovne vojne. S popačenjem dejstev se zamegljujejo dogajanja večletne brutalne politike okupacijskih držav. Posamične povojne zunajsodne ukrepe, ki jih obsojamo, se enači s fašističnimi in nacističnimi dejanji. Edini način, da preprečimo ponovitev strahotnih dejanj iz druge svetovne vojne, je ozaveščanje mlajših generacij o času, ko je bil svet izpostavljen in ogrožen zaradi nasilja in genocidne politike fašističnih in nacističnih sistemov.

Več »

Sklepi Skupščine DIS, ki je bila 29. 9. 2018 v Ljubljani
18. december 2018

Delegati so sprejeli poročilo o delu DIS od junija 2017 do junija 2018. Delegati so sprejeli tudi program dela Društva izgnancev Slovenije 1941–1945 za leto 2019 z dopolnitvami, da se oblikujejo tudi pokrajinski odbori DIS.

Več »