ObvestilaGovor predsednice Državnega zbora mag. Urške Klakočar Zupančič
na državni proslavi ob dnevu upora proti okupatorju
Šoštanj, 26. aprila - V Šoštanju je potekala državna proslava pred dnevom upora proti okupatorju. Predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič je dejala, da se je ljudstvo z nastankom osvobodilne fronte združeno uprlo okupatorjem in njegovi raznarodovalni politiki. V govoru pa je omenila tudi predsednico Društva izgnancev Slovenije Ivico Žnidaršič in njeno družino, ki je bila izgnana v Nemčijo.
Družina Ivice Žnidaršič, dolgoletne predsednice Društva izgnancev Slovenije 1941–1945, je bila izgnana v Nemčijo. Ivica se je dneva, ko so bili izgnani, spominjala takole: »Zjutraj se je pred hišo ustavil kamion. Z njega so poskakali Nemci s puškami, obkolili so hišo in začeli tolči po vratih. Mama in oče sta nas otroke začela hitro oblačiti in obuvati. Spominjam se, da so se mami tako tresle roke, da ni mogla zapeti gumba na moji oblekici. Oborožena nemška vojaka sta nas priganjala na kamion. Smeli smo vzeti le ročno prtljago, ostala je polna trgovina, živina v hlevu, konji, kokoši, žito, ajda je bila še v snopih na njivi. Odpeljali so nas v grad Rajhenburg. Tam smo nekaj dni ležali v hlevih na slami. Vsak je dobil okrog vratu železno ploščico s številko. Oče je rekel: ›Označili so nas kakor pse.‹ Iz Rajhenburga so nas odpeljali s transportom, vozili smo se 41 ur. Prvi lager, kamor so nas pripeljali, je bil v Erfurtu.«
|
| Obvestila |
|---|
|
V Brestanici obeležili 80. obletnico vrnitve izgnancev in beguncev v domovino Brestanica, 7. junija / STA - Pot izgnancev do svobode je bila kljub koncu vojne še dolga, je na današnji slovesnosti v Brestanici ob 80. obletnici vrnitve izgnancev in beguncev v domovino poudaril premier Robert Golob. Izgnanci in begunci so pozdravili odločitev vlade, da jim po 30 letih prepričevanja s skorajšnjim sprejemom zakona omogoči izplačilo vsaj simbolične odškodnine. 7. junija – na dan slovenskih izgnancev, smo odprli razstavo o izgonu Slovencev s poudarkom o vračanju izgnancev v domovino. Veselje zaradi kapitulacije Nemčije je bilo neizmerno, a vrnitev domov zaradi uničenih mostov in železniških prog ter dokazovanja, kdo smo in kam želimo, je bila resnično zahtevna za naša izčrpana in izstradana telesa. Kljub trudu Rdečega križa in drugih humanitarnih organizacij je bilo vračanje fizično zelo naporno, a upanje, da spet stopimo na domače dvorišče, nas je gnalo naprej. |