Obvestila

80 let od vrnitve izgnancev v domovino
18. december 2024

V prihajajočem letu 2025 bo minilo že 80 let od vrnitve iz izgnanstva v domovino. Kako nevarna in težka pot je bila vrnitev iz izgnanstva v domovino je opisano v knjigi prof. Ivice Žnidaršič z naslovom: »O vračanju Slovencev iz izgnanstva pred 75. leti«.

Po koncu druge svetovne vojne so se vsi slovenski izgnanci, prisilni delavci in begunci želeli čim prej vrniti domov. Podobno so se želeli vračati domov tudi drugi narodi, ki jih je nacistični režim razselil za sužnje iz vseh okupiranih držav. 
Zavezniki v drugi svetovni vojni in evropske države so se znašli pred vprašanjem, kako organizirati vračanje sto tisoč žrtev vojne in razseljenih oseb v njihove države oziroma domov. Da bi si države med seboj pomagale pri tem obsežnem humanitarnem delu, je že 9. novembra 1943 44 držav ustanovilo centralno mednarodno telo UNRRA (United Nations Relief and Rehabilitations Administration) za koordiniranje repatriacije izgnanih - v Evropi za pomoč članicam Društva narodov, ki so zaradi vojnega pustošenja pretrpele največ. 
Repatriacija je bila organizirana skladno z resolucijo št. 10, sprejeto na prvem zasedanju UNRRE v Atlantic Cityju. Skladno s to resolucijo so leta 1944 vlade Belgije, Francije, Luksemburga, Nizozemske, Norveške, Poljske in nekdanje Jugoslavije v Londonu podpisale večstranski dogovor, s katerim so zagotovile dobro organizacijo in hitro repatriacijo „izseljenih oseb“. V tem dogovoru se uporablja izraz „izseljene osebe“ za vse ljudi, ki so bili zaradi vojnih dogodkov prisiljeni bivati zunaj svojih držav in so se želeli vrniti domov. 
V korist izgnanih oseb so države podpisnice dogovora sprejele kar precej ukrepov in navodil, ki naj bi jih žrtve vojne upoštevale pri organiziranem vračanju v domovino. Vsem izgnancem so priskrbeli začasna zatočišča in zbirne baze, v katerih so čakali na vrnitev v domovino. Osebe, za katere so urejali vrnitev, so v zbirnih bazah popisali. V ta namen so uporabljali mednarodne obrazce UNRRE. Podatke o kraju bivanja, narodnosti, številu, splošnih pogojih in gibanju izgnanih oseb so dostavljali UNRRI in zainteresiranim vladam. Izgnance so opozorili, naj ne poskušajo potovati domov na svojo roko, temveč naj ostanejo tam, kjer so začasno nastanjeni, in upoštevajo odredbe o organiziranem povratku. 
Izgnane osebe, ki so čakale na repatriacijo, so dobivale v zbirnih taboriščih hrano, nujno medicinsko pomoč in prejele nekaj oblačil. V nekaterih zbirnih bazah so jim dali legitimacijo in druge osebne dokumente in jih opozorili, naj poskušajo dobiti potrdila o umrlih, rojstne liste in potrdila o prisilnem delu, ki so jih hranili delodajalci in mestne oblasti. 
V Nemčiji so bile organizirane sprejemne rajonske in centralne baze za jugoslovanske repatriirance. V rajonskih bazah so se zbirali repatriiranci po narodnostih, v centralnih bazah pa so bili pomešani vsi Jugoslovani. Za življenje v teh bazah in za vzdrževanje stikov z zavezniško upravo je skrbel taboriščni odbor. 
Po dosedanjih podatkih je bilo v Nemčiji enajst jugoslovanskih zbirnih taborišč, vsako izmed njih pa naj bi sprejelo 10.000 ljudi. Taka zbirna taborišča, v katerih je bilo veliko Slovencev, so bila organizirana v nemških mestih Bamberg, Hagenbüchach, Eichstätt, Gieboldehausen, Liebenau, Degendorf, Bohorst, Amberg, Arnstadt pri Erfurtu, Rudolstadt, Hagen. 
Radi bi zbrali še druge zbirne centre, kjer so bila zbirna taborišča v Nemčiji za povratek domov.
 Pomemben del dogovora je bilo priporočilo, naj bi tranzitne države zagotovile hiter in neoviran prehod izgnanih oseb in jim tudi sicer pomagale pri prehodih čez svoje ozemlje. 
Kljub temu so tudi slovenski izgnanci 1941-1945 še nekaj mesecev čakali na vrnitev. Nemčija je bila porušena, popravljali so železnice, mostove. Tako so se prvi organizirani transporti s slovenskimi izgnanci začeli vračati v Slovenijo šele konec junija, julija, avgusta in septembra 1945. Nekaj se jih je vrnilo šele v letih 1946 in 1947. V tujini je ostalo tudi nekaj otrok slovenskih izgnancev, ki so jih starši in sorodniki še dalj časa iskali preko Rdečega križa. 
Vlaki brez voznega reda so vozili po razdeljeni Nemčiji in preko drugih držav izmučene, sestradane, bolne in onemogle slovenske izgnance, internirance iz koncentracijskih taborišč, vojne ujetnike, prisilno mobilizirane in druge, ki so imeli eno samo željo - čim prej priti domov. Ob vseh večjih postankih vlakov, ki so hiteli na jug, so se našli ljudje, ki so pomagali, kolikor so v tedanjem času mogli. Izjemno veliko in pomembno vlogo so imele organizacije Rdečega križa ter njihova organizacijska sposobnost za pomoč ljudem v vojnih in povojnih razmerah. Težje je bilo tistim, ki so se vračali z ruskimi vlaki, ker so potovali domov tudi po mesec dni in bili po več dni prepuščeni sami sebi. Najbolj žalostni so bili dogodki, ko je kdo ob postankih šel z vlaka, vlak pa je odpeljal naprej brez njega, ali pa kadar je na transportu kdo umrl in so ga pokopali ob postanku vlaka. Umrle so potem pokopali kar ob progi in svojci še danes ne vedo, kje so njihovi grobovi. Trpljenje svojcev v teh primerih je bilo nepopisno. Nekaj otrok se je rodilo na poti domov. Veliko ljudi je bilo zelo bolnih, potrebni so bili zdravniške pomoči, celo nujnih operacij. Vsi ti dogodki niso bili nikoli dovolj zbrani in opisani. Nikoli ni v vseh 75 letih o tem govoril noben slovenski politik.
Nekatere transporte so angleško-ameriška letala spremljala do meje. Vsak transport je imel vodjo s seznamom vseh vračajočih se oseb. Vračanje je potekalo v glavnem prek Jesenic in Maribora, iz Francije in Italije pa so repatriiranci prihajali skozi Trst. Izgnanci so se vračali tudi prek Češke in Madžarske, predvsem čez srbske baze v Subotici, Petrogradu, Veliki Kikindi in Beli Crkvi. Rusi so jih pripeljali prek Budimpešte do Subotica, nato pa so jih iz Srbije zopet prek Budimpešte vozili v Gradec in Maribor. 

« Nazaj