Obvestila

Nekaj predlogov sklepov Društva izgnancev Slovenije 1941–1945, ki so jih potrdili na kongresu
6. junij 2009

Na kongresu so obravnavali in sprejeli tudi več predlogov in sklepov.

1.     Težko usodo izgnancev in beguncev so doživljali številni evropski narodi, ki so jih okupirali nemški, italijanski in drugi nacistični in fašistični režimi med drugo svetovno vojno, zato daje Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945 pobudo, da se ustanovi Mednarodni odbor izgnancev in beguncev žrtev fašizma in nacizma v letih 1920–1945. Odbor bi skrbel za medsebojno spoznavanje, ohranjanje zgodovinskih dejstev, izmenjavo izkušenj in opozarjanje vlad na vnovične pojave fašizma, nacizma in drugih vrst rasizma. Odprta so tudi še vprašanja poravnave vojnih škod.

V Evropi že imamo odbore, v katerih so povezani organizacije in društva koncentracijskih taborišč, nimamo pa mednarodnega odbora izgnancev in beguncev žrtev nacizma in fašizma.

Če bo predlog sprejet, se bomo  na okrogli mizi po koncu kongresa  dogovorili, kje bo domicil.

2.     Radi bi razširili muzej slovenskih izgnancev na gradu Rajhenburg v Brestanici pri Krškem še s podatki in slikami o izgonu drugih evropskih narodov. V tem muzeju bomo razstavili fotografije, ki smo jih že prejeli ob pripravah na ta kongres. Radi bi zbrali tudi publikacije, ki govorijo o nasilju med drugo svetovno vojno. Postopno bi ta muzej lahko postal evropski muzej izgnancev in beguncev žrtev fašizma in nacizma.

3.     S kongresa bomo poslali pismo vsem predsednikom evropskih držav, naj preprečijo nastajanje fašističnih in nacističnih organizacij, saj smo kot žive priče tega nasilja dolžni opozarjati, kaj to pomeni za mirno sožitje v Evropi in v svetu. Prav druga svetovna vojna in njene posledice terjajo nujnost pobud, da bi v mednarodni skupnosti preprečevali ponovitev strahot, nasilja, trpljenja, mučenja, ubijanja ter vseh drugih oblik zavračanja in nespoštovanja človekovih pravic, ki so bili v človeški zgodovini najbolj izraženi prav v obdobju druge svetovne vojne.

4.     Pričakujemo, da bo v skupnem evropskem učbeniku zgodovine primerno zajet tudi izgon številnih evropskih narodov z njihovih domov zaradi fašističnega in nacističnega nasilja. Upamo, da bodo opisane tudi druge oblike raznarodovalne in genocidne politike do narodov, ki sta jih Hitler in Mussolini označevala za manjvredne in so jih hoteli uničiti.

5.      Po resoluciji Organizacije združenih narodov so bile agresorske države dolžne plačati vojno škodo in vojno odškodnino žrtvam vojnega nasilja. To načelo je bilo potrjeno tudi na konferencah o reparacijah v letih 1945 in 1946 v Parizu in nazadnje v Londonu.

Delitev žrtev vojnega nasilja na zahodne in vzhodne je bila napaka, ki jo je Nemčija želela popraviti z zakonom Spomin, odgovornost in prihodnost. Pravilno pa bi bilo poravnati tudi drugo škodo in škodo za izgubljeno premoženje.

Izgnanci in begunci smo bili ob vse premoženje, vojne odškodnine pa nismo dobili. Zato pozivamo zmagovite zaveznike iz druge svetovne vojne, da naj se sklepi, sprejeti na mirovnih in reparacijskih konferencah, uresničijo.

6.      Ugotavljamo, da ni bilo povsod poskrbljeno za civilne žrtve vojne. To velja predvsem za Srednjo in Vzhodno Evropo, kjer je še vedno precej nerešenih problemov in ponekod tudi nepriznavanja upravičenosti zahtev teh žrtev do poplačila odškodnin. Zato je treba vsem civilnim žrtvam vojne zagotoviti povrnitev škode in priznati druge pravice, do katerih so upravičene zaradi posledičnih zdravstvenih težav, invalidnosti in izgubljenega premoženja. Zaradi vsega tega se kaže potreba po nadaljnjem utrjevanju solidarnosti na nacionalni in mednarodni ravni.

7.      Pomembna bi bila preučitev, kako so se v posameznih družbenih in političnih sistemih in raznih državah odzivali na naše trpljenje, kakšno je bilo javno mnenje in kakšni odzivi prebivalcev na razvijanje oblik pomoči otrokom, ki smo bili v taboriščih, izgnanstvu in begunstvu. Pomembno bi bilo izmenjati izkušnje, kako je v posameznih evropskih državah poskrbljeno za neposredno pomoč na domovih osamelih, bolnih in invalidnih žrtev fašizma in nacizma in kaj bi v ta namen še lahko storili kuratorij nemškega sklada Spomin, odgovornost in prihodnost, Evropska unija in Svet Evrope.

8.      Sporočilo kongresa naj bo naša želja po prijateljskem sodelovanju med narodi in uveljavljanje strpnosti ne glede na težko in kruto preteklost. Zavzemamo se za odpravo rasizma in vseh oblik diskriminacije.

Dovolj imamo vojnih dogodkov in spominov na naše trpljenje, veselimo se sedanjosti in dni, kolikor nam jih je še ostalo.

« Nazaj