Obvestila

Iz govora Ivice Žnidaršič na otvoritvi razstave DIS, 8. maja 2012 v Šentjanžu v Rožu – St. Johann im Ros
8. maj 2012

Z razstavo obeležujemo 70. obletnico izgona Slovencev iz matične domovine leta 1941 in 70. obletnico izgona Slovencev iz avstrijske Koroške leta 1942. Tudi s to razstavo želimo prispevati k aktivnemu spominu na del zgodovine, ki ne sme v pozabo.

Spoštovani!

V imenu Mednarodnega odbora izgnancev in beguncev, žrtev fašizma in nacizma in v imenu Društva izgnancev Slovenije 1941 – 1945 pozdravljam vse, ki ste prišli na otvoritev razstave DIS o genocidni politiki do Slovencev med drugo svetovno vojno in nasilju nad drugimi slovanskimi narodi.

Posebej pozdravljam gospoda Jožeta Partlja, predsednika Zveze slovenskih izseljencev iz avstrijske Koroške in generalno konzulko RS gospo Dragico Urtelj, predstavnico Kulturno komunikacijskega centra gospo Trudi Wieser Moschitz, kjer gostuje danes razstava

Z današnjo razstavo obeležujemo 70. obletnico izgona Slovencev iz matične domovine leta 1941 in 70. obletnico izgona Slovencev iz avstrijske Koroške leta 1942. Tudi s to razstavo želimo prispevati k aktivnemu spominu na del zgodovine, ki ne sme v pozabo.

Veliko simbolike je v tem, da smo razširjeno razstavo prvič odprli na dan holokavsta 27. januarja 2011. Na ta dan leta 1945 so sovjetski vojaki ugasnili peči v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Nemški parlament je 27. januar razglasil za državni praznik v spomin na žrtve nacizma. Leta 2005 so Združeni narodi prograsili 27. januar za svetovni dan spomina na žrtve holokavsta.

Sedaj ta praznik obeležujejo po vsem svetu. Na številnih prireditvah spomina na holokavst in nasilja nad Judi pa ne omenjo veliko, če sploh kaj, oblik genocidne politike do Slovencev in slovanskih narodov. Ne omenja se izgnanskih taborišč, prisilnega dela in trpljenje otrok v teh taboriščih in na prisilnem delu.

Težko se sprijaznimo z dejstvom, da v evropski zgodovini genocid nad Slovenci in drugimi slovanskimi narodi med drugo svetovno vojno ni dobil primernega in poštenega zgodovinskega zapisa.

V nobeni vojni, do druge svetovne vojne, niso bili tako kruto in neposredno prizadeti otroci in izvajano nasilje nad njimi. Vendar je o tem v zgodovinskih knjigah malo napisanega.

Žal tudi pri nas. Veliko se je govorilo o 600 okradenih otrok, nič pa o več kot 20.000 slovenskih otrok do 10 let starosti, ki so jih nemški okupatorji nasilno odgnali v nemška izgnanska taborišča po vseh pokrajinah tretjega rajha. Nikoli niso bili narejeni imenski popisi izgnanih slovenskih otrok, nikoli ni bilo narejenih raziskav o psihofizičnih posledicah otrok, ki so trpeli v taboriščih, ni se delal popis o samomorih izgnancev in raziskav, zakaj kar 30% mladeničev-taboriščnikov ni služilo vojske. V Sloveniji smo izgnanci šele 1995 dobili status žrtev vojnega nasilja in nekja pravic, ki iz tega izhajajo. Odškodnino za gmotno škodo pa še vedno čakamo.

V prvem delu razstave je prikaz okupacije in razkosanja Slovenije in izgon Slovencev kot najbolj krute raznarodovalne in genocidne politike okupatorjev med drugo svetovno vojno.

Slovence so kot prve množične žrtve nacizma  že do jeseni leta 1941, s 140 vlakovnimi transporti vozili na tuje kot živino in jih zaprli v izgnanska taborišča in jih imeli za sužnje. Med njimi smo bili tudi mi. Iz Slovenije je bilo izgnanih 45.000 Slovencev v nemška izgnanska taborišča, 10.000 na Hrvaško, 7.500 v Srbijo, 2.500 na Madžarsko. Več tisoč Slovencev so odvedli tudi v nemška in italjanska koncentracijska taborišča.

-        Na razstavi smo prikazali zbirna taborišča v Sloveniji za izgon Slovencev. Največje zbirno taborišče leta 1941 so bili hlevi in konjušnice pri gradu Rajhenburg. Skozi to taborišče je moralo v izgon več kot 63.000 Slovencev. Sedaj to zbirno taborišče obnavljamo, kot trajen spominski objekt nasilja nad Slovenci.

-        Prikazali smo izgnanska taborišča, ki sta jih Hitler in Himmler ustanovila v vseh pokrajinah Tretjega rajha prav za izgnane Slovence.

-        Prikazan je izgon Slovencev leta 1941 v Nemčijo, Italijo na Hrvaško, v Srbijo, na Madžarsko in izgon koroških Slovencev spomladi 1942.

-        Prikazano je prisilno delo in trpljenje več kot 20.000 slovenskih otrok v taboriščih.

Na razstavi, ki jo bomo danes odprli je predstavljeno tudi fašistično in nacistično nasilje nad drugimi slovanskimi narodi - nad Poljaki, Rusi, Čehi, Slovaki, Ukrajinci, Hrvati in Srbi.

Podatki o tem nasilju so grozljivi. Naj nekatere navedem.

Poljska je med drugo svetovno vojno izgubila več kot 6 milijonov prebivalcev, izgnanih je bilo 600.000 poljskih otrok.

V bivši Sovjetski zvezi - Rusiji je življenje izgubilo 26.600.000 ljudi. V izgnanstvu na prisilnem delu v Nemčiji je umrlo več kot 2 milijona Rusov.

Za Čehe se je vojna začela že leta 1938, ko so Angleži in Francozi s  Hitlerjem sprejeli münchenski sporazum, da Nemčija zasede del Češke - Sudete. Izgnanih je bilo že leta 1938 230.000 Čehov. Med drugo svetovno vojno je umrlo 340.000 Čehov.

Na Slovaškem je bilo deportiranih 109.000 Slovakov. Med vojno je bilo mučenih in umorjenih 15.000 otrok.

V Ukrajini je bilo umorjenih več kot 8 milijonov Ukrajincev. Žrtev je bilo veliko otrok.

Trpljenje srbskega naroda so povzročali nemški, bolgarski, madžarski okupatorji in nezavisna država Hrvaška.

V Paveličevi NDH je bilo ubitih več kot 70.000 srbskih otrok do 14 let starosti.

Hrvaška

Po kapitulaciji Italije se je začelo množično begunstvo zaradi vdora nemških vojaških sil. Več kot 30.000 Hrvatov se je zateklo v egipčasnki El Shatt, v puščavo, pod zasilne šotore, brez vode in osnovnih življenjskih pogojev.

---------------

To je samo nekaj podatkov, ki smo jih v sliki in besedi prikazali na razstavi. Poleg razstavljenih fotografij o izgonu Slovencev imamo v Informacijskem centru DIS še okrog 2.000 fotografij o nasilju nad Slovenci v izgnanskih taboriščih.

Podatki in fotografije o genocidni politiki fašistov in nacistov do drugih slovanskih narodov so bili zbrani ob pripravah na prvi evropski kongres izgnancev in beguncev žrtev fašizma in nacizma v letih 1920–1945, ki ga je organiziralo Društvo izgnancev Slovenije 6. junija 2009 v Ljubljani in ob pripravah Mednarodno konferenco o skrbi za izgnance, begunce in prisilne delavce, ki je bila 4. junija 2010, tudi v Ljubljani. Sorodna društva iz Evrope so bila naprošena, da prinesejo s seboj slikovni material in knjige o fašističnem in nacističnem nasilju nad njimi. Zbrano gradivo bomo posredovali za Evropski muzej žrtev fašizma in nacizma, ki bo nastal na gradu Reihenburg, kjer je že muzej o Slovenskih izgnancih.

To so bila pomembna srečanja sorodnih društev iz Evrope, ne le zaradi sorodnih usod in trpljenja med drugo svetovno vojno, ampak tudi zaradi skupnih pobud, ki smo jih poslali v svet s teh pomembnih konferenc, ki jih je organiziralo naše društvo.

Poslano je bilo pismo predsedniku Sveta Evrope Hermanu Van Rumpuyu in generalnemu sekretarju organizacije Združenih narodov Ban Ki-Moonu ter sprejel resolucijo z zahtevami:

·       naj v razvejanih organih Evropske unije naredijo več za pomoč in dostojno preživetje vseh ostarelih žrtev fašizma in nacizma

·       naj se zavzamejo, da bodo naslednjice agresorskih držav druge svetovne vojne poravnale vojno škodo

·       naj ukrepajo proti novim organizacijam, ki oživljajo fašizem in nacizem

·       in naj ne dovolijo manipulacij z zgodovino zaradi kratkih političnih ali ideoloških ciljev.

·       Potrebujemo mednarodno protifašistično gibanje, ki bi spodbujalo sprejetje protifašističnih zakonov in resolucij za svet brez nacizma, fašizma in rasizma.

Podobne zahteve smo iz kongresa poslali tudi vsem predsednikom evropskih držav.

Vsa ta pisma je podpisalo 11 sorodnih društev iz evropskih držav.

In, da se vse to ne bi pozabilo smo na kongresu ustanovili tudi Mednarodni odbor izgnancev in beguncev žrtev fašizma in nacizma v letih 1920–1945. V tem Mednarodnem odboru aktivno sodeluje tudi gospod Jože Partl, predsednik Zveze slovenskih izseljencev.

Doslej smo v Evropi imeli le odbore za posamezna koncentracijska taborišča, sedaj pa imamo Mednarodni odbor za povezovanje takih žrtev fašizma in nacizma, kot smo bili izgnanci, prisilni delavci in begunci. To je velik dosežek, saj smo sedaj močnejši v prizadevanjih, da se ob svetovni krizi položaj žrtev fašizma in nacizma ne bi poslabšal.

----------------

Zbiranje in ohranjanje spominov o genocidni politiki do Slovencev in drugih slovanskih narodov se nam zdi pomembno zaradi ponovnih pojavov fašizma in nacizma ter drugih oblik rasizma, da bi mlade generacije več vedele o zločinskosti teh sistemov. Da vedo premalo, je dejstvo.

To govorijo tudi rezultati britanske raziskave med šolarji in mladino, ki je zajela več tisoč mladih do 15 leta starosti.

Po tej anketi vsak dvajseti šolar v Veliki Britaniji misli, da je bil Hitler nogometni trener.

Vsak šesti najstnik verjame, da je bil Auschwitz tematski park.

Vsak dvajseti učenec je prepričan, da je bil »blitzkrieg« evropska čistilna akcija po drugi svetovni vojni.

40 odstotkov anketirancev pa ni vedelo, kdaj se je končala druga svetovna vojna.

Zato je tako pomembno, da organiziramo kongrese, simpozije, razstave, izpopolnjujemo muzeje in vplivamo, da bi se mlade generacije v šolah seznanile z zgodovino druge svetovne vojne, da ne bi zamenjavale, kdo je bil žrtev in kdo agresor.

Vsega tega ne obnavljamo iz sovraštva do potomcev tistih, ki so nam gorje povzročili, pač pa zato, da bi naša tragedija in tragedija drugih evropskih narodov - žrtev nacizma in fašizma v zgodovinskem spominu in zapisih dobila primerno mesto in da se zgodovine ne bi potvarjalo.

Sedaj, ko živimo skupaj v Evropski Uniji, želimo razvijati prijateljske odnose z vsemi narodi, saj sedanje generacije niso krive za početje prednikov.

Ljudje, ki so preživeli taborišča, izgnanstvo, begunstvo, prisilno delo odhajajo drug za drugim.

Kmalu neposrednih prič te katastrofe ne bo več. In zgodovina bo v boljšem primeru govorila z brezosebnim glasom romantikov, raziskovalcev, zgodovinarjev, v slabem primeru pa z glasom demagogov in ponarejevalcev.

Vsem, ki so sodelovali pri pripravi razstave, se lepo zahvaljujem. Zahvaljujem se predsedniku Jožetu Partlu, ki bo odprl razstavo in gospej Trudi Wieser Moschitz za vso pomoč, da smo danes tukaj zbrani.

Posebna zahvala gre tudi Kulturnemu in komunikacijskemu centru, ki je dal na razpolago prostor za raztavo.

Želim prijetno druženje in upam, da vam grozote prikazane na razstavi ne bodo zagrenile dneva.

Hvala.

8. maj 2012

« Nazaj