ObvestilaDan odprtih vrat
V soboto, 28. septembra 2013 od 9 – 13 ure Ogled največjega zbirnega taborišča za izgon Slovencev – hlevi in konjušnice pri gradu Rajhenburg
Premalo je znano, da so bili hlevi, konjušnice in barake pri gradu Rajhenburg leta 1941 eno največjih zbirnih taborišč za izgon Slovencev. V prostorih na gradu Rajhenburg pa je od 7. maja 1941 deloval nemški okupacijski in preselitveni štab za Spodnjo Štajersko. Slovenske izgnance so v zbirnem taborišču – v grajskih hlevih in konjušnicah v Brestanici popisali, tu so kovali tudi »svetince« s številkami, ki so jih morali nositi slovenski begunci obešene okoli vratu. Skozi objekte pri gradu Rajhenburg je šla v izgon velika večina izgnanih Slovencev, in sicer 45.000 v nemška taborišča, 10.000 na Hrvaško, 7.500 pa v Srbijo. Skozi to taborišče je šlo v izgon tudi 500 slovenskih duhovnikov.
Mogoče je kdo od članov zainteresiran, da bo prišel na ogled obnovljenih delov taborišča.
|
| Obvestila |
|---|
|
Poslanci DZ sprejeli zakon o nadomestilu za premoženjsko vojno škodo v 2. svetovni vojni DZ je z 52 glasovi za in 21 proti sprejel zakon o pavšalnem nadomestilu za premoženjsko vojno škodo v 2. svetovni vojni. Proti koalicijskemu predlogu zakona so glasovali v SDS, v NSi so se vzdržali. Država bo upravičencem s priznanim statusom žrtve vojnega nasilja oziroma zakonitim dedičem skladno z zakonom izplačala pavšalni znesek 8000 evrov. V Brestanici obeležili 80. obletnico vrnitve izgnancev in beguncev v domovino Brestanica, 7. junija / STA - Pot izgnancev do svobode je bila kljub koncu vojne še dolga, je na današnji slovesnosti v Brestanici ob 80. obletnici vrnitve izgnancev in beguncev v domovino poudaril premier Robert Golob. Izgnanci in begunci so pozdravili odločitev vlade, da jim po 30 letih prepričevanja s skorajšnjim sprejemom zakona omogoči izplačilo vsaj simbolične odškodnine. 7. junija – na dan slovenskih izgnancev, smo odprli razstavo o izgonu Slovencev s poudarkom o vračanju izgnancev v domovino. Veselje zaradi kapitulacije Nemčije je bilo neizmerno, a vrnitev domov zaradi uničenih mostov in železniških prog ter dokazovanja, kdo smo in kam želimo, je bila resnično zahtevna za naša izčrpana in izstradana telesa. Kljub trudu Rdečega križa in drugih humanitarnih organizacij je bilo vračanje fizično zelo naporno, a upanje, da spet stopimo na domače dvorišče, nas je gnalo naprej. |